Ločil bom peno od valov

Vsako uspelo literarno delo ustvari samosvoj, enkraten svet; Lainščkovo Prekmurje, ki ga srečujemo v večini njegovih romanov, je v tem pogledu še posebej prepoznavno. Včasih nekoliko bolj magično in že kar čudežno, drugič spet malo manj, vedno pa na ne povsem izrekljiv način skrivnostno in celo unheimlich. Čeprav je ta svet etnografsko pristen in skoraj dokumentaren, je obenem tudi potujen in deluje kot metafora. Roman Ločil bom peno od valov s svojo fabulo sledi vzponu murskosoboškega zlátarskega mafijca med prvo svetovno vojno, to pa skoz oči njegove mlade žene Elice, dejanske protagonistke romana. Tako kot velik del Lainščkovih romanov govori o hrepenenju, tistem najbolj pristnem, ljubezenskem, ki nima – roman to nazorno pokaže – nič skupnega z željo (denimo po bogastvu, ugledu, varnosti itn., ki jo je seveda mogoče potešiti), hrepenenju, pri katerem je treba vztrajati. Kajti, kot lahko preberemo na straneh romana, »naj je bilo življenje še tako darežljivo, še zmeraj je bilo nekje nekaj, kar ga je presegalo. Saj, moralo je biti, pa tudi če je bilo samo hrepenenje, kajti sicer so reči zmeraj znova začele izgubljati smisel.«